Domen Zupan

Plani so bili nekoliko bolj optimistični in višje leteči, greben od Belščice do Stola namreč, a so bili pri temu vremenu resnici na ljubo zastavljeni tako, da je bil odstop možen kjerkoli. In odstop se je obetal že pred samim štartom, saj sem si dan prej med tekom tako nategnil obe mečnici, da sem zjutraj po stopnicah le z veliko težavo prikruncal do avta. A hribi celijo takšne reči in računal sem, da nekako bo že šlo vsaj do grebena. In res je, čeprav je bila pot čez Zagon večinoma prestrma, da bi v takšnem stanju lahko hodil naravnost, pa sem uporabil turnosmučarsko tehniko s "poševnim štanfanjem".... In bilo je s koraka v korak bolje.

Da bom dejansko izpeljal osnovni plan, pravzaprav že od prejšnjega dne nisem več resno razmišljal, ko pa se mi je ravno na Belščici pridružila še luštna ploha, sem že spoznal, da bom lahko zadovoljen že, če bom odstop uspel zavleči vsaj do V Jelenčka. In deževni pristop nanj je bil prav uživaški. Na vrhu je ploha ravno dobro dobila svoj zagon, a sem vseeno sklenil še malo pofirbcati proti škrbini, ki naj bi bila eden izmed ključnih detaljov celotnega grebena, da bom pač vedel za drugič. Spust po nagnjeni plošči in krušljivem žlebičku do prvega roglja  v njej, v katerem tiči klin z vponko, ni bil problematičen. Na rogelj sem še zavihal nos, a ker nisem uspel vidit, kakšen bi bil sestop z njega, sem sklenil, da je bilo firbcanja dovolj. Vse skupaj sicer tudi v mokrem ni bilo videti pretirano težko, je pa izredno izpostavljeno in štrika v tisti vponki se ne bi prav nič branil. Podurhal sem jo nazaj na vrh in se na markacije vrnil po M&M obvoznici, ki je tudi najbolj optimalen dostop na greben s slovenske smeri, če nas pri tem pač ne moti, da spustimo rušnat odsek nad Belščico.

Sestopil sem po meliščih, zahodno od Srednje Peči, kjer sem upal na ostanke snežišč, naletel pa na nerodno kamenje, ki kakih posebnih užitkov ni nudilo. Sem pa lahko užival v družbi lokalcev, ki se sem umaknejo pred bližnjimi markiranimi transverzalami, ki so bile tudi ob današnjem vremenu presenetljivo dobro oblegane.

Vremenoslovci so z občasnimi plohami povsem zadeli, v bistvu je bila v času ture zgolj ena, a je ta trajala 2h.


krogec okoli Srednje Peči

Še en lep, neprenaporen družinski potep, kot naročen za vreme, ki smo mu v teh dneh priča. Pred odhodom od doma je naš 4-letni sine pokazal, da je pravi tip slovenskega množičnega planinca, kakršnega si naša ljuba PZS lahko samo želi, saj je kar kipel od navdušenja, ker bo cilj tokratnega izleta.....gostilna! Z vojašnice v Poljčah na Svetega Petra in naprej do Sankaške koče. Po počitku povratek do cerkvice in spust do otroškega igrišča v Krpinu, kjer je sledil drugi obvezni postanek. Povratek do izhodišča nad bolnišnico v Begunjah je za epilog postregel z plezanjem čez električnega pastirja pod napetostjo in prebijanjem čez visoko travo, ki je bila višja tudi od polovice pohodnikov, vse skupaj pa je začinila še kratka ploha.

Efektivne umirjene hoje je za dobri 2h, postanke pa je na tej turi težko spravit v en standardiziran časovni okvir. Vzpon do Sv. Petra je nekoliko bolj strm, a je pot zelo lepo speljana. Na izletu smo bili vsi "polno zaposleni", sam z preizkušanjem nekaterih manj pogosto uporabljanih funkcij GPS-a, ki mi jih je nekoliko osvetlil nedavni seminar, ki sem se ga udeležil, kar je marsikateri mimoidoči opazoval nekoliko začudeno, saj sem na trenutke deloval popolnoma zgubljen... Na takšnih izletih je časa za tovrstno igranje dovolj, za razliko od tistih z višjimi cilji, kjer se v bistvu vseskozi po malem nekam mudi....!


takole zgleda naš potep na Google Earth
 

Potem, ko sem pred odhodom na dopust še odlično smučal s Kotovega sedla, mi je vroča Afrika nekako dala vedeti, da je za kakih 5 mesecev smučarska sezona očitno bolj ali manj prekinjena. Kljub temu sem po prihodu domov še malo cincal med tem, ali naj bo moja prva tura na smučeh, ali brez njih, pa se na koncu vendarle odločil za "pomladno" varianto. Do kakega resnejšega lazenja mi (še) ni bilo in na koncu sem se spomnil na turo, katero mi je v jeseni preprečil prvi obilni sneg.

Na Malem Grintavcu doslej sploh še nisem  bil, prav tako mi je bilo v celoti nepoznan svet, ki se nanj vzpenja z jezerske strani. A pri današnji tehniki zadostuje le malo časa in klikov, da izveš vse, kar te zanima. Smer poti sem si tudi naložil v GPS, a tokrat prvič pred turo sklenil, da se bom naprave poslužil le v primeru, če bo situacija resnično že resno zamotana. In dejansko je naprava celo pot samevala v nahrbtniku, saj tudi ni bilo nobene potrebe, da bi jo jemal ven na zrak. Orientacija je bila namreč mnogo enostavnejša, kot bi bilo sklepati iz nekaterih opisov. Edina majčkena dilema se je pojavila, ko sem skrenil z markacij, če lezem na pravi Turn. Tam bi le bežen pogled na ekran naprave razrkil vse, a sem se držal, kar sem predhodno sklenil. Se mi je pa vse skupaj zdelo malce trapasto, ker če bi dejansko lezel na napačni kucelj, bi bilo to res precej neumno početje, ob tem da imam pač s sabo napravo, ki lahko predhodno razjasni vsako dilemo. To je pač dilema med varnostjo, smiselnostjo in prikrajšanimi "užitki", ki jih takšna naprava "zapriseženim brezpotnikom" lahko ukrade...

Prva letošnja kopna tura je minila predvsem zelo sproščajoče. Prav pasalo se je malo sprehajat po nepoznanem svetu. Greben od Turnov do Malega Grintavca pa je sploh zelo simpatičen. Vseskozi sledimo lepi lovski stezici, višje pa tudi ostankom bodeče žice, ki je tu nekoč ločevala Koroško in Kranjsko. Povratek po markacijah, čez Bašeljski vrh in preval je prav tako hitro minil, je pa prav pogled na začrtano GPS sled doma odkril, da je potek markirane poti na vektorski karti AdriaTopo zelo netočen. Orientacijska zanka na celotni poti je le na mestu pod Licjanovcom, kjer pot nenadoma zavije levo in se začne oddaljevati od grebena - tam se je potrebno na primernem mestu usmeriti nazaj na greben, kjer ujamemo pravo pot. Lep uvod v kopni del sezone.


track - vzpon po grebenu, povratek po markacijah po dolini
 

Včasih, ko je bila naša družinica le še par, sva na dopust v glavnem hodila v apartmaje, občasno tudi v kampe. Odkar so se nama pridružili otroci, pa praktično le še taborimo. Morda se bo komu to zdelo čudno, ampak tako se nama zdi še najbolj enostavno! Je brez vseh obveznosti in odločamo se lahko povsem svobodno. V hotel nas doslej nikoli ni potegnilo, dejansko se nekako nismo videli na dopustu kot hotelski gostje, pa tudi cena nas seveda nikoli ni privlačila. Letos pa sva ugotovila, da je pravzaprav zadnja možnost, da si lahko privoščiva dopust v predsezoni in sklenila to izkoristit. Iz tega se je porodila ideja, da bi lahko šli kam dlje in tako izkoristili boljše vreme (manj vročine), manj gužve in cenejše aranžmaje. Tako sva prvič v življenju zaupala organizacijo našega dopusta agenciji, da bo to aranžma v hotelu, pa je bilo ob vsem skupaj nekako samoumevno. Za Djerbo in agencijo sva se na koncu odločila po nasvetu večih kolegov, ki imajo s takšnimi dopusti že večletne izkušnje, midva itak nisva imela pojma o ničemer, še tega nisva vedela, katere agencije v Sloveniji sploh obstajajo, kaj šele, katera je vredna zaupanja.

Djerba je majhen otok v Tuniziji, ki meri vsega dobrih 500 kvadratnih km in je danes povsem v funkciji turizma. Ves turizem se odvija v ozkem in relativno kratkem obalnem pasu, notranjost otoka pa je povsem "prvobitna", kar pomeni zanemarjena, do onemoglosti zasvinjana in zapuščena. Kontrast je zelo očiten in zanimiv. Domačini poleg arabščine tekoče govorijo še francosko, večinoma precej dobro obvladajo tudi nemško, precej manj pa angleško. Glede na to, da sam znam le angleško, je bilo sporazumevanje včasih kar zanimivo. Učinkovit pripomoček je puščavski pesek in palica, za cenkanje pa prav pride tudi GSM.

Hoteli imajo večinoma 3-4 zvezdice, kar pa ne gre primerjati z evropskimi ocenami. Treba je odšteti vsaj 1 zvezdico in vse skupaj postaviti v arabski, afriški svet. S tem pa ne mislim reči, da so zanemarjeni in zanič. Z našim izbranim hotelom smo bili zelo zadovoljni, notranjost je bila čista in lepo urejena, zunanjost, t.j. bazeni, ležalniki in okolica, pa precej svinjski oz. zanemarjeni, kar pa ni bilo preveč moteče (nič kaj manj svinjski denimo niso hrvaški kampi, a v hotelu bi človek pričakoval le malo višji nivo). Stvar, ki nama je ni noben pred odhodom omenil je, da imajo posamezne agencije določenih držav določene hotele dobesedno zakupljenje, kar pomeni, da se tam vse odvija nekako v smislu njihove države, prav tako vsaj 90% gostov prihaja iz te države. Mi smo tako po čistem naključju padli v francoski hotel. No, poleg je bil italijanski, tako da smo imeli po eni strani kar srečo, čeprav mi ne eni ne drugi niso ravni simpatični (so pa Francozi vsaj bolj tihi). Posebnost hotelov na Djerbi je, da sobarice znajo zelo lepo okrasiti sobo po čiščenju, z brisačami in cvetovi znajo narediti res lepe figure, za kar se seveda spodobi dati kak dinar (= 0.6€) napitnine. Djerba je sploh dežela napitnin, vendar nikjer niso obvezne prav tako je nihče od tebe ne "izsiljuje".

 
takšna soba te pričaka po vrnitvi z bazena

Čas, ki smo si ga izbrali za letošnji dopust, t.j. zadnji teden maja in prvi teden junija, se je izkazal za optimalnega. Vreme je bilo odlično (ravno rav toplo), predvsem pa ni bilo nikjer nobene gužve. Sploh prvi teden smo lahko uživali v prostornosti. Bazen s tobogani (ala aqua park) smo običajno imeli zgolj za sebe. Celoten kompleks. Tudi na glavnem bazenu ob hotelu nikoli ni bilo problema dobiti ležalnika pod senčnikom.


cel bazen le za našo familijo

Hrana v hotelih je neoporečna in prilagojena evropskemu okusu. Le nekaj jedi iz izbora je tunizijskih. Posebno poglavje so seveda slaščice, ki vse navdušijo. Če se že odločimo za takšen dopust, vsekakor toplo priporočam "all inclusive" varianto. Zaradi pijače namreč, ki jo imaš cel dan na voljo kjerkoli v hotelskem komplesku pač si, prav tako jo imaš na voljo ob obrokih. (sok, voda, radenska, vino, pivo, kava, coca cola). Prav tako imaš cel dan na voljo tudi hrano, tudi prigrizke med obroki, a te je itak že tako ali tako preveč. V lokalih v hotelu je, čeprav v arabskem svetu, na voljo tudi velik nabor alkoholnih pijač, a je njihova kvaliteta (predvsem žganih pijač, tudi vina) precej vprašljiva. Na koncu sem ugotovil, da je še najbolj pitno in podobno evropskemu njihovo pivo. Za hrano in pijačo tako v celotnem dopustu nismo zapravili praktično nič na samem terenu, saj za to ni bilo prav nobene potrebe.

Domačini oz. tamkajšnji uslužbenci, taksisti, itd., so zelo prijazni in ustrežljivi. Včasih je težko ločit, koliko je njihova prijaznost pač del njihove službe in koliko so takšni po naravi. Gre namreč za precej nerazvit svet in stalna služba v hotelu je za njih v bistvu zelo dober standard, ki ga nikakor ne žele izgubiti, pa čeprav znaša mesečna plača natakarja v hotelu denimo 180€. Posebno poglavje so animatorji, katerih naloga je čez cel dan animirati goste z raznimi aktivnostmi (aerobika, joga, plesi, športi). Še bolj zanimivo pa jih je opazovati zvečer, ko so njihove tarče predvsem razne pripadnice ženskega spola. Če ne bi bil državni uslužbenec, bi bil vsekakor animator na Djerbi! Nam so se pa njihove animacije zdele predvsem zelo butaste v samem filozofskem smislu, saj si res nismo predstavljali, da bi nam še na dopustu kdo govoril, kaj naj delamo (ali v kakšnem stilu naj pridemo oblečeni na večerjo) in smo verjetno veljali kar za male čudake, ker smo jih strogo ignorirali.
Imeli smo pa srečo, da smo spoznali domačine, žena je po rodu Hrvatica, ki so nas povabili na obisk. Tako smo vsaj malce dobili vpogled v njihov način življenja, koliko za njih kaj stane, s kakšnimi problemi se največ ukvarjajo, itd. Bilo je zelo zanimivo.

Bazar v arabskem svetu je poglavje za sebe. Sta samo 2 možnosti. Ali te popolnoma odbije, ali pa navduši. Pri nas je obveljala slednja. Preden greš na bazar, si je vsekakor obvezno potrebno v trgovini s fiksnimi cenami ogledati, koliko kaj stane, sploh stvari, ki jih imaš namen kupit. Trgovci namreč postavljajo nerazumno visoke začetne cene in tako pojma nimaš, pri čem si. Končna cena je tudi več kot 20x nižja od začetne, pri kakem morda "samo" 10x, zato je pač res v redu poznati realne cene izdelkov, preden se odpravimo na bazar. Je pa tam prav zabavno.....ko eden ugotovi, da si Slovenec, se kar naenkrat vsi derejo za tabo v polomljeni slovenščini, ko dilaš te "zmerjajo" z banditom in objokujejo bankrot, za katerega si seveda ti kriv, ob vsem tem pa niso prav nič vsiljivi. Vsaj nam se niso zdeli, pa smo bili tam z 2 majhnima otrokoma. Če jim daš jasno vedeti, da ne boš kupil, ti dajo mir.


Bazar v Midounu

Kot sem že omenil, se takoj za obzidji hotelskih kompleksov skriva "prava Tunizija", kjer predvsem vlada svinjraija na vsakem koraku. Notranjost otoka je prepredena z nepreglednim labirintom peščenih kolovozov, kamor vodijo turiste na vsemogočih prevoznih sredstvih (konjih, kamelah, kočijah, štirikolesnikih,..). Agencije tudi praktično za vsak dan ponujajo razne fakultativne izlete, katerih cene so se mi zdele kar navite. Mi smo bili pri izbiri itak precej omejeni že zaradi otrok, tako da smo si šli le z gusarji pogledat otok flamingov. Krokodiljo farmo pa smo šli gledat kar v lastni režiji s taksijom in na koncu ugotovili, da nas je prišlo točno še enkrat ceneje, kot če bi šli z agencijo. Pa še precej bolj svobodni smo bili. Prav do zadnjega dne sem odlašal, da se grem zapeljat s štirikolesniki oz. quodi, kot jim tam rečejo, po divjini. Zadevo sem hotel izpeljat v lastni režiji in na koncu dobil res kar bogato avanturo za 20€. Od tega, da nama je z vodnikom sredi pustinje zmanjkalo goriva, motorja sta se kvarila in niti en ni bil popolnoma izpraven (večkrat sem dobil asociacijo, da sem se znašel v filmu Mad Maxa), pa do tega da sem po zaslugi lastne režije imel tudi povsem lastnega vodnika, ki je kmalu ugotovil, da mi vožnja motorja ni tuja in sva si na določenih odsekih resnično dala duška.

 
Tankanje v pustinji - po zaslugi vsesplošne svinjarije je tudi to izvedljivo


Naj na koncu vendarle omenim še morje, čeprav je bilo meni osebno povsem vseeno, ali je še tam ali ga ni več. Plaža je namreč oddaljena od hotela kakih 300m in z brisačo pod roko sem se do nje v 14 dneh sprehodil le enkrat. Sama plaža je seveda peščena, primerna za igranje otrok, samo morje pa ne navduši kaj preveč. Tu imajo naši osovraženi sosedje vendarle precej več za pokazat. V morju sem bil tako le 1x, saj so se mi bazeni ob hotelu zdeli mnogo bolj udobna in praktična varianta.


zahod na plaži

Z dopusta smo se vrnili zadovoljni. Sprememba je prijala, največjo vrednost pa smo videli v tem, da smo spoznali nekoliko drugačne kraje, ljudi in običaje. To pa seveda ne pomeni, da bomo sedaj šotor vrgli v smeti, nasprotno, to bo še vedno naše osnovno sredstvo dopustovanja, čez nekaj let pa se morda ponovno odločimo za kaj podobnega, zakaj pa ne.....razvadi se namreč človek zelo hitro.....

Nekaj več utrinkov pa najdete v fotogaleriji.

Ena iz rubrike: Malo za šalo, nekoliko tudi zares. Turno-smučarski-pohodni-motoristični-družinski izlet na Planino Suho-Rodico. Smučarski del sem dejansko vzel bolj za hec, kot da bi si obetal kako resno smuko, na koncu pa ob 13h nadvse uživaško odsmučal z vrha, pa vse do zadnje strmine nad parkiriščem, do koder je peš sestopa še 10 min. Sneg še v gozdu pod planino me je kar malce presenetil, upal sem na smučanje do planine - še bolj pa je presenetil preostali del ekipe, saj je sploh najmanjšemu pohodniku povzročal kar nekaj težav! Navzdol je potem tudi on preklopil v smučarsko tehniko in smo bili pri avtu, kot bi mignil.

....
Tihožitja...